<< nazaj

VSE O PASMI HOVAWART

Je nemška pasma službenih oziroma delovnih psov s čudovito svilnato dolgo dlako v treh barvnih kombinacijah; črno, črno rjavo (z ožigom) in zlatorumeno. Hovawart ni zahteven pes in ne potrebuje veliko nege. Ker ima malo poddlake jo tudi manj izgublja. Tudi če je moker običajno ne smrdi. Pasma je zelo zdrava, tudi življenska doba psov je relativno dolga. Psi so odlični športniki, tudi dobri tekači in zato idealni partnerji pri rekraciji. Kot delovno pasmo jih je mogoče šolati za dobre sledarje, primerni so za agility, za ruševinarje itd. Spadajo med velike ljubitelje otrok in malih živali.

Splošen opis
Hovawart je močan, rahlo podaljšan, dolgodlak delovni pes srednje višine. Mogoče ga je izšolati za različne naloge, je temperamenten in že po naravi zaščitniški in malce posesiven. Odlikuje ga odličen voh. Zaradi teh značilnosti in njegove navezanosti na družino, v kateri živi, je odličen človekov družabnik. Poleg tega pa tudi zelo dober čuvaj in sledni pes. Ta splošen opis (po FCI) nam prikazuje poglavitne značilnosti, po katerih je pasma hovawart tudi najbolj prepoznavna. Celo ljudje brez izkušenj s psi takoj opazijo prijateljsko in uravnoteženo naravo tega psa. Vendar pa je potrebno pri tem poudariti, da je iz hovawarta mogoče “izvleči” res veliko samo v primeru, če smo pripravljeni vaditi in negovati vse njegove talente. Pri tem ne gre prezreti, da je mladi hovawart še posebej živahen in učljiv pes. Njegov lastnik mora biti zato odločen in svojemu psu posvečati veliko časa. Nasilje nad njim običajno doseže nasprotne učinke od zaželjenih. Samo če z njim vzpostavimo in pristen odnos, bo lahko razvil vse svoje talente in postal dober družabnik pri zabavi in delu.

Izvor
Današnji hovawart je po datumu, ko so ga priznali, dokaj mlada pasma. Ime je dobila po stari nemški besedi "hovewart" (hof - dvorišče, wart/wahter - čuvati) kar pomeni čuvaj domačije oziroma dvorišča. Ime pasme se v zapisih prvič pojavi že v 13. stoletju v Statutu (Schwabenspiegel): »Kdor je ukradel hovewarta in so ga ujeli, je moral plačati 10 florintov in je moral najti lastniku novega enakovrednega psa«. Že po tem se da sklepati, da je bila pasma priljubljena in razširjena. Izgled pa se je razlikoval od današnjih psov. Prava vzreja hovawartov pa se je začela 1922. Takrat so nekateri vzreditelji ustanovili združenje nemški psov čuvajev. Njihov cilj je bil ohraniti oziroma ponovno obuditi srednjeveške nemške pasme. Našli so prototipe psov v težko dostopnih območjih gorovja Harz in Odenwald. Te pse so križali z novofundlandcem, kuvaszom, alzacijcem in leonberžanom. Šele leta 1937 pa je bil hovawart uradno priznan tudi kot pasma. Po drugi svetovni vojni se je število hovawartov občutno zmanjšalo. Leta 1948 so se vzreditelji zato združili v Društvo vzrediteljev hovawartov (Rassezuchtverein fur Hovawart Hunde - RZV), ki se deli na številne regionalne skupine po celi bivši ZRN. Pasma se šteje za čisto pasmo od leta 1959. Specialno vzrejno društvo za hovawarte je bilo ustanovljeno v bivši NDR, ki je vodila svojo vzrejno knjigo. Po združitvi obeh Nemčij sta se združili tudi obe društvi - vzrejni komisiji. Danes je večina rejcev in lastnikov hovawartov v Nemčiji včlanjenih v združeni RZV.

Opis pasme in standarda
(kratek izvleček iz standarda FCI št. 190)

Telo
Prsni koš širok globok, močan in v dobrem razmerju glede na ostalo telo;
Hrbet raven in trden, križ ne predolg in rahlo padajoč. Rep sega čez skočni sklep, vendar ne sme biti do tal. Nekoliko je ukrivljen navzdol. Kadar se pes giblje ali je živahen, ga dvigne
Prednji del - noge močne in ravne, pleča mišičasta, dobro nastavljen hrbet. Laket dolga in priležena, komolci precej pod trupom. Šape kompaktne in zaokrožene;
Zadnji del - noge dobro okotene, stegna močna in mišičasta, skočni sklepi močni in dobro spuščeni, šape kompaktne in zaokrožene. Sledniki se morajo odstraniti, kolki morajo biti brez displazije.

Hoja - izdatna z dolgim izkorakom

Koža - prilegajoča in dobro pigmentirana. Pigment kože na nosu, okrog oči, na ustnah in blazinicah je odvisen od barve kožuha.

Plašč – lepa, valovita dolga dlaka. Posebej dolga na vratu in prsih, zastavice na prednjih nogah in stegnih, košat rep

Barve - črno rjava, zlatorumena in črna

Višina - 63 - 70 cm za samca, 58 - 65 cm za samico. Pomembno je, da se samec in samica po zunanjosti razlikujeta. Samec mora biti krepkejši in imeti močnejšo glavo.

Teža - ni določena, vendar mora biti na nivoju, ki pomeni dobro telesno pripravljenost in kondicijo

Zaradi velikih prizadevanj kinološke stroke in selektivne vzreje pri hovawartu danes ni omembe vrednih težav z displazijo kolkov.

NEGA
Potrebuje le osnovno ščetkanje. Ni ga potrebno česati vsak dan, razen ko menja dlako. Ker ima zelo malo ali nič poddlake, na dlaki ne nastajajo vozli. Potrebuje pa veliko gibanja - vsaj eno uro dnevno aktivnega gibanja in še tri do štiri kratke sprehode. Najbolje je, da lastnik redno teka ali kolesari skupaj s psom, ker se bo le tako dovolj razgibal. Hovawart uživa v igri kar lahko lastniku pomaga pri vzpostavljanju trdnega odnosa z živaljo, tako si najlažje pridobi njegovo zaupanje. Zato ni dovolj, da pes teka sam, pač pa ga je treba izzvati in trenirati.

Eberhard Trumler, raziskovalec, ki je proučeval pasjo psihologijo je nekoč dejal, da "pes, ki mu ni omogočeno delo, postane zdolgočasen, čustveno zavrt in usmiljenja vredna žival."

Hovawart je družinski pes. Na družino se močno naveže zato mu je treba dopustiti, da postane del njenega življenja. Če je vključen v vsakodnevni ritem družine, je nekaj ur dnevno lahko zaprt tudi v pesjaku.

VZGOJA
Hovawart je zelo »ustvarjalen« pes. Za dobro vzgojo potrebuje lastnik odločnost in potrpežljivost. Biti mora avtoritativen, vendar brez grobosti in mu pokazati mesto v družinski hierarhiji. Predpogoj za to je, da pes zaupa svojemu lastniku. Še posebno samec bo vedno testiral, kdo je vodja "krdela". Zato velja pravilo, da ni kompromisov, kajti avtoriteta pri tako velikih psih mora biti nesporna. Najbolje za hovawarta je, da ga lastnik šola ali za službenega psa, za čuvaja, za sledarja, ali pa za agility, kajti hovawart je s svojo inteligenco in živahnostjo sposoben za vse.

Kaj je RZV
Največje društvo za vzrejo hovawartov v Nemčiji je Rassezuchtverein fur Hovawart Hunde (RZV). Skrbijo za vzrejo in vzgojo s profesionalnimi učitelji, ki svetujejo tudi glede učenja in nege. Organizirajo tudi delavnice in praktični pouk za vzreditelje in lastnike ter "male šole " za mladiče, kjer se ti lahko igrajo z vrstniki in se tako socializirajo skozi igro. Tudi lastnik se tako lahko nauči marsikaj o novem družinskem članu. V Nemčiji nasploh zelo skrbijo za vzrejo in ohranjanje izvornih značilnosti pasme. Ob nakupu dobi kupec pisno telesno oceno in oceno značaja, ki jo izdela (usposobljen) vzrejni referent. Tudi prodajna pogodba je obvezna, na njej je (resničen!) znesek, ki ga je moral kupec odšteti za psa, poleg kupca in prodajalca pa jo dobita tudi njihova kinološka zveza in matična RZV (za hovawarte). Na rodovniku so štirje rodovi, oče in mati imata ocena značaja in telesno oceno, vsi pa imajo navedeno tudi višino, barvo, oceno displazije (praviloma displazije ni) ter podatke o izpitih in osvojenih razstavnih naslovih.

ZNAČAJ
Na Finskem so v letih 1976 do 1996 testirali nekaj manj kot sto petdeset različnih pasem na skoraj devet tisoč psih. Med drugim tudi tristodvainšestdeset hovawartov, ki so na Finskem zelo razširjeni. Vsaka "postavka" je bila posebej testirana. Tako so npr. preizkusili psihično trdnost, ki je ena od pomembnih kvalitet hovawarta. To so naredili tako, da je vodnik peljal psa, pred njim pa je skrit sodnik nenadoma odprl dežnik. Reakcija psa in njegovo obnašanje pri ponovnem vodenju mimo tega mesta sta dala oceno. Najvišje ocene pa je hovawart dobil pri sposobnosti dojemanja. Test je potekal tako, da so v oblačila oblekli lutko, ki naj bi se je pes moral bati oziroma biti previden. Dobro oceno je dobil pes, ki je hitro dojel, kaj se skriva pod človeškimi oblačili in zato prenehal biti oprezen ter se umikati....
Rezultati testiranja so dostopni na internetnem naslovu:
www.fortunecity.com/greenfield/bigmama/10/eindex.htm

Zleze pod kožo
Lastniki hovawartov iz lastnih izkušenj vemo, da smo s hovawartom dobili čudovitega psa, ki pošteno “zleze pod kožo”, zraven seveda tudi v dnevno sobo, na kavč ali v spalnico, če mu dovolimo. Poleg že navedenih kvalitet velja za tiste, ki bi želeli imeti psa v mestu oziroma v stanovanju (seveda ob predpostavki, da mu vsak dan omogočimo dovolj gibanja!!!) omeniti pomemben podatek, da pušča zelo malo dlake, da tudi moker praktično ne smrdi in je zelo učljiv in dovolj ubogljiv.

Rezultati testiranja značaja