Poročilo o dogajanju

Tradicionalni kostanjev piknik, 17.10.2009

V soboto, 17. 10. 2009, smo se zopet zbrali v Podkumu - manjšem naselju v občini Zagorje ob Savi.

Žal v lanskem letu zaradi močnega deževja nismo uspeli izpeljati našega načrtovanega programa v celoti. Zato smo se odločili, da se ponovno srečamo v Podkumu z željo, da tokrat zastavljene cilje izpolnimo.

Vsi, ki smo že kdaj organizirali kakšno srečanje za naše vodnike s svojimi štirinožnimi prijatelji, še kako dobro vemo, da pasja druščina ni vedno in vsepovsod dobrodošla. Zato smo bili še toliko bolj veseli in hvaležni, da sta bila pripravljena ponovno prevzeti skrb nad organizacijo našega druženja Irena in Gorazd Mihevc. Naša gostitelja sta po pričakovanju poskrbela za lepo vzdušje na kostanjevem pikniku, obilo dobrot in lepo lokacijo pri osnovni šoli Podkum.

Tako smo se ob 11.00 uri zbrali pri osnovni šoli. Prišli smo v lepem številu (42 dvonožcev in 25 hovijev), med njimi mnogo novih lastnikov hovijev v želji, da sklenejo nova poznanstva, povedo svojo zgodbo, pridobijo izkušnje, se družijo. Sami lepotci in lepotice so prišli: črnorjavi, zlatorumeni in črni hoviji, starejši in mlajši psi iz različnih vzrej. Najmlajši pes je imel 4 mesece, najstarejša psica 9 let. Vsi odločeni, da raziščemo Podkum, ki je obdan z mnogimi naravnimi lepotami in lepimi gozdnimi potmi.

Irena nas je seznanila s predvidenim "dnevnim redom", najprej "vzpon" na 889 m visoko vzpetino Rodež, nato vrnitev do šole na domači golaž in zaključek ob slastnih kostanjih.

Primerne vremenske razmere so tokrat samo še zaokrožile naše namene. Sonce je prijetno sijalo in pogoji so bili več kot primerni za skupni pohod.

Seveda pa nas Irena in Gorazd kot odlična gostitelje nista pustila na pot, dokler se nismo okrepčali ob prijetni dobrodošlici.

Kot vedno tudi ni manjkalo raznih dobrot, ki so jih nekateri izmed naših članov pripravili in prinesli s seboj. Tako smo kar nekaj časa porabili, da smo poskusili in zaužili vse zbrane dobrote, preden smo se odpravili na pohod.

Za pohod smo se razdelili v dve skupini - mlajši in starejši psi.

Naši ta mladi so »odkorakali« skupaj s Tanjo in njeno Dino po krajši polurni naravoslovni poti skozi gozd, kjer so bili na koncu nagrajeni z obilico razposajene igre.

Ta starejši pa smo jo mahnili pod vodstvom Gorazda in njegovega Nexa na malo daljšo »turo«.

Po približno 40 minutni prijetni hoji navkreber pa sta nam privoščila krajši oddih na čudoviti jasi, obdanimi z bogatimi gozdovi, kjer se nam je razgled ustavil na Kumu (1220 m), ki je najvišji hrib v Zasavju in najvišji vrh na Dolenjskem. Zaradi njegove impozantne lege mu pravijo tudi Dolenjski Triglav.

Po krajšem počitku pa smo nadaljevali še kakšne pol ure po gozdni poti do našega končnega cilja, 889 metrov visoke vzpetine Rodež, ki leži zahodno od Podkuma. Lažja pot, ki je vsekakor primerna za vse tiste, ki bi se kakšen vikend želeli sprehoditi po lepi naravi.

Ko smo prispeli na cilj, smo se znašli sredi gozda na lepi jasi, primerni za postojanko. Nad jaso na skalovitem robu stoji cerkev sv. Lenarta, znanega pomočnika pri preporodih in velikega sproščevalca ujetih misli.

Nekaj časa smo seveda tudi mi sproščali svoje misli, saj bi v takšni idili lahko uživali ure in ure...

Seveda pa nas je čakala še dobra ure in pol hoje nazaj tako, da smo pohiteli. Irena nas je že čakala ob domačem golažu.

Po golažu pa so fantje zakurili in zadišalo je po pečenemu kostanju, kar pokalo je med našimi rokami, tako se nam ga je mudilo lupiti. Vse ta pridne roke so bile nagrajene in vsi smo se lahko naužili sladkih kostanjev.

Medtem je mraz že dodobra pokazal »zobe« in napočil je čas, ko se je bilo potrebno posloviti. Vse lepo mine in tako je tudi minilo naše zadnje srečanje, ki smo ga planirali z našimi štirinožci v letošnjem letu. Irena in Gorazd sta nas zopet presenetila s svojo gostoljubnostjo. Kot za malo šalo sta izpeljala ta naš tradicionalni kostanjev piknik – hvala – ta prava sta. Ob vaju se začuti, da veselja in dobrega razpoloženja ne moraš imeti sam, temveč ga je treba razdeliti še drugam. Ja, Irena in Gorazd ga zares radodarno delita. Veseli smo, da sta se odločila za hovija in da sta naša!

Ob koncu pa bi izkoristila priložnost in vse povabila na naše zadnje letošnje srečanje, preden se podamo v novo leto 2010. Tokrat se bomo srečali brez naših ljubljenčkov.

V soboto, 28.11.2009, bomo imeli zaključek leta v Velenju. Najprej si bomo ogledali Muzej premogovništva Slovenije in se podali na podzemno pustolovščino. Nato pa si bomo v bližnji restavraciji Jezero privoščili večerjo in se poveselili ob živi glasbi. Torej, rezervirajte si ta termin. Vse podrobnejše informacije bodo v kratkem objavljene na spletni strani pod rubriko aktualno.

Pa do naslednjič!

Poročilo pripravila:
Suzana Puc

Hvala vsem, ki ste prispevali slikovni material, da je poročilo lahko zaživelo!