Poročilo o dogajanju

PRIMORCA STA NAS NAVDUŠILA!
Tradicionalni hovi-piknik – tokrat na Primorskem

Letošnji piknik nas je zanesel na Primorsko, v zaledje Obale, 14 km iz Kopra. Vreme se je, kot že pravzaprav celo letošnjo pomlad, čudno kisalo, a napoved za ta dan je bila na srečo boljša od ostalih dni. Za dopoldan ni bilo napovedanih padavin, za popoldan pa so vremenarji določili, da lahko pade kakšna kaplja v obliki plohe.

Organizatorja Andreja in Matej sta udeležencem podrobno opisala in naslikala, kako do prizorišča piknika. Pot nas je iz Kopra, ki ga vsi poznamo, vodila skozi kraje, ki jih večina od nas še ni videla in jih tudi ne bi, če ne bi bilo naših hovi-piknikov. Zaradi izčrpno opisane poti nismo imeli težav z orientacijo, križišča na poti iz Kopra do lovske koče so bila tudi vzorno označena s smerokazi "Hovi-piknik".

Po prihodu smo si najprej ogledali okolico. Lovska koča Marezige leži na vrhu planote nad Dragonjo, obdana s trtami in z istrskimi hribčki. Prijetno urejena koča, pravzaprav hiša, z urejeno okolico in ograjo, kot bi bila narejena za odlaganje psov (kovinski stebrički, ki so štrleli iz betona).

Po prihodu in pozdravljanju starih in novih znancev, starih in mladih psov in psic, oddaje nagrad za srečelov, smo se lastniki odraslih in malo manj odraslih psov (pubertetnikov) odpravili na pohod.

Pot nas je vodila strmo v dolino Dragonje. Dokaj strma pot je bila zaradi dežja iz preteklih dni marsikje tudi blatna, tako da smo bili kot pravi pesjanarji tudi kar lepo umazani. Na poti navzdol nas je nekatere že skrbelo, kako bo šlo navzgor. Na dnu pa nas je pričakala znana slovenska mejna rečica, ki je žuborela preko skal. Kužki so se lahko obilno in v miru odžejali, odrasli pa smo si v mislih predstavljali kakšno rdečo ali zeleno pločevinko, ampak na to je bilo treba žal še počakati. Smo se pa lepo ohladili v hladni reki in se neumorno "nastavljali" našim mnogim dobrim fotografom.

Pot navzgor je bila res bolj naporna, v zraku pa je bila tudi sopara, ki je obetala, da se vremenarji s plohami niso šalili. Do koče smo prispeli zadihani, oznojeni in takoj ko smo napojili pse, smo končno tudi dvonožci prišli na vrsto in se odžejali v lovski koči ob ponudbi, za katero sta poskrbela Andreja in Matej.

Pošteno lačni smo se razveselili obvestila, da je kosilo kuhano. Organizatorja sta skuhala okusno istrsko enolončnico, ki se imenuje "bobici", ter klobase. Na voljo je bilo veliko vrst kruha, posebej je bil zanimiv in okusen kruh z olivami. Utrujenim in rahlo osveženim z manjšo plohico nam je kosilo res teknilo.

Po kosilu pa se je začel lov na dobitke. Udeleženci piknika so se res potrudili ter prinesli mnogo lepih dobitkov. Med pohodom velikih hovijev sta Tanja in Alenka pripravili vse za srečelov.

Bogate nagrade in zanimivi ter uporabni predmeti pa so seveda dobili veliko novih lastnikov. Končno smo prišli tudi glede reklamnega materiala na svoj račun saj se je vodstvo sekcije potrudilo tudi poskrbeti majice in nalepke z napisom in sliko hovawarta.

Po lovu sreče v dobitkih pa smo se lotili še lova sreče v tekmovanjih. No, tu res ni šlo samo za srečo, temveč tudi za hitrost, spretnost ter navezanost psov na lastnike (ali obratno?).

Suzana in Andrej sta skrbela za prijetno vzdušje in vodenje (od kod le prihajajo te domiselne ideje za igre?) Najprej je bil na vrsti tradicionalni slalom za velike. Prva "vožnja" je izločila polovico tekmovalcev, ki so imeli nalogo, da skupaj vseh šest nog čimhitreje premaga potrebno razdaljo s pravilnim vijuganjem okrog stožcev. Druga "vožnja" je bila zahtevnejša, vodniki so morali do cilja po slalomski poti prenesti tudi jajce na žlici. Kar nekaj jajc je popadalo na tla. Sledila je preizkušnja slaloma z vmesnim oblačenjem, finalista pa sta morala za zmago prestati vse tri preizkušnje eno za drugo. V napeti in naporni preizkušnji je zmagal Bono Hovi-raj, ki ga je vodil Marjan Zupanc. Bila sta uigrana ekipa in že na daleč je bilo videti, da jima šport ni tuj. Ves čas tekmovanja smo spodbujali svoje favorite in glasno navijali zanje. Nato pa so zaključek okrasili še naši najmlajši psi, ki so tekmovali za naslov najbolj navezan par.

V dokaj izenačeni igri je za las zmagal Brest pod Poncami s svojo lastnico gospo Tjašo Spasič. Nagrada za ves trud in spretnost pa je seveda tudi sledila. V imenu sekcije je naša predsednica podarila zmagovalcema zaslužen pokal in dodala naj se ostali pripravimo za "revanž" v naslednjem letu.

najspretnejši in najbolj navezan HOVI-PAR !

Lastniki hovijev in drugi ljubitelji naše pasme smo preživeli lep, nepozaben dan. Do "sitega" smo se lahko pogovarjali o naši najljubši temi – psih, razvedrili smo se ob napetih športnih dogodkih, prijetno druženje je še poglobilo in utrdilo stike med nami. Res je malo pasem, ki se lahko pohvalijo s takšnimi aktivnostmi, kot naša.

Bono Hovi-raj

Brest pod Poncami

Organizacija takega dogodka pa je zahteven podvig, ki sta ga naša organizatorja odlično izvedla!

Matej in Andreja

In še najlepša misel, ki sem jo slišala na srečanju:

»Moj življenjski cilj je, da bi postal tako dober, kot moj hovi misli, da sem!«

Poročilo pripravila: Irena Ažman

V imenu Sekcije se želimo zahvaliti nekaterim, ki so s svojo pomočjo pripomogli k
t.i. piki na "i":

• Zahvaljujemo se za bogate nagrade, ki ste jih vsi skupaj prispevali, da smo lahko izpeljali naš srečelov (posebna zahvala gre Iztoku Rožancu in Andreju Pucu, ki sta prispevala zares veliko nagrad).
• Posebno pohvalo si zaslužita tudi Irena Ažman in Branka Ropret, ki sta poskrbeli za sladke dobrote in pustili za sabo vtis, da sta pravi mojstrici peke peciva.
• Hvala Alenki, Tanji, Igorju, Daniju, Andreju, na katere se res da "zanesti" - pravi team in vedno pripravljeni, da priskočijo na pomoč, kar so seveda kot vedno dokazali tudi tokrat.
• In seveda hvala vsem vam, ki ste bili z nami in pripomogli, da je piknik tako lepo uspel; da smo z našimi štirinožci zopet uživali in se lepo imeli!

Ob koncu pa hvala Andreji in Mateju, ki sta prevzela letošnje breme nase in se "podstopila" organizirati naš (sedaj že 9. po vrsti) tradicionalni piknik. Bila sta super!

V imenu Sekcije
Suzana Puc