Poročilo o dogajanju

Pohod na Smrekovec, 6.3.2010

soboto, 6. marca, smo se odpravili iz Belih Vod pri Šoštanju na Smrekovec. Nekateri izmed naših članov so namreč že večkrat izrazili željo po daljšem pohodu. Zato smo se odločili, da bomo organizirali lažji planinski izlet.

Naš cilj je bil osvojiti vrh na Smrekovcu (1577m), ki se nahaja med Črno na Koroškem na severu, Raduho na zahodu, Ljubnim in planoto Golte na jugu ter Šoštanjem na vzhodu. Izlet je bil namenjen vodnikom z odraslimi psi, ki so vajeni daljših pohodov.

Iz Belih vod smo se ob 11. uri v lepem sončnem vremenu odpravili svojemu cilju nasproti. Nekateri izmed nas so potrebovali kar nekaj postankov, da so si malo opomogli. Zato je verjetno največjo krivdo nosil Andrej, ki brez polnega "Rucksacka" in mnogo tekočega v njem ne štarta.

A eni so se kot gamsi pognali na vrh, med njimi tudi naš "najmlajši", komaj 76 let star pohodnik. Vsem nam je bil velik vzor, kaj pomeni dobra kondicija.

Naši štirinožci pa so veselo uživali v snegu in sproščali svojo odvečno energijo.

Zopet smo se lahko prepričali, kako vsestranski so naši hoviji. Kot spremljevalci v planine so se odlično izkazali. Dobre dve uri in pol smo korakali rahlo navkreber po snegu, ki ga je kakšen dan prej sveže nametalo.

Spremljali so nas topli sončni žarki, ki so prelepo naravo spreminjali v snežno idilo. Našo navdušenje se je tako stopnjevalo, da smo tudi tisti z malo manj kondicije bili prepričani, da bomo osvojili vrh.

Marsikdo namreč ne ve, da je Smrekovec edino vulkansko pogorje v Sloveniji. V tem pogorju je bil svoj čas nad Ljubnim ob Savinji aktiven vulkan Smrekovec. Natančneje - bil je aktiven pred približno 30 milijoni leti.

Torej nas je radovednost le gnala naprej. A, ko smo prišli do privlačnega doma, ki leži pod Smrekovcem (pri koči so iz lesa izrezljali različne živali), so prvi omagali.

Le najbolj zagnani smo nadaljevali do vrha.

Vsem, ki so ostali pri koči je bilo lahko žal, ker je jasno nebo je razkrilo vrhove Uršlje gore, Raduhe in Golt, ki so s ponosom zrli v nas.

Seveda, smo tudi najbolj zagnani potrebovali odmor. Zato smo se kar hitro pridružili ostalim v topli prijetni koči, kjer je že dišalo po domačih dobrotah.

Kako hitro beži čas, smo ugotavljali po nekaj urah. Strmeli smo proti dolini z raznimi obljubami: to je treba ponovit, veliko vrhov nas še čaka! No, pustimo se presenetiti, kateri bo vrh, ki ga bodo naši hoviji v bodoče osvojili. Psi so se tokrat zares izkazali, po 5 urah hoje ( seveda s postanki) so korakali in noreli, kot da še nikjer ne bi bili. Spet se je pokazalo, da so naši hoviji primerni tudi za zelo aktivne ljudi!

Pa še nekaj slikovnih utrinkov:

Poročilo pripravila: Suzana Puc
Fotografije: Tina Gabrijelčič in Jure Ceglar