Poročilo o dogajanju
POHOD V DOLINO TAMAR
V nedeljo, 20.04.2008 smo na željo nekaterih
naših članov organizirali skupni pohod. Odpravili smo
se v dolino Tamar, ker se nas je zbrala prijetna druščina
(32 dvonožcev in 14 štirinožcev), da bi skupaj preživeli
in izkoristili lep nedeljski dan. Ko smo prispeli na zborno
mesto, smo najprej zagledali našo snežno kraljico Planico,
ki je v prelepem sončnem dopoldnevu še posebej sijala.
Pozdrav neustrašnim junakom daljav,
prijateljev strmih snežnih planjav! Slava, čast velja
vsem skakalcem tega sveta! Tako je zapisal naš Slavko
Avsenik in še kako prav je imel.
Pod to velikanko te prevzame nekakšen
poseben navdih, ki smo ga tudi mi začutili tako, da nas
je kar poneslo po siloviti alpski dolini med vrhove in
grebene Julijskih Alp. Odpravili smo se na enourno pohodno
pot, dolgo cca. 4 km, ki se je seveda končala po dveh
in pol urah, saj je bilo potrebno lepoto, ki nas je obkrožala
(stene Mojstrovke z leve in stene Ponc z desne) doživeti
v celoti. Seveda so fotoaparati kar "škljocali"
od navdušenja naše druščine.
Pot je bila še zasnežena in hoviji so
vidno uživali ob "valjanju" in skakanju v snegu.
Mi pa smo s pridom izkoristili čas za marsikatero debato
na njihov račun. Seveda je bilo potrebno tudi poskrbeti
za manjše postanke, da smo si napolnili baterije ob tako
zelooo zahtevni poti. Še dobro, da nismo pozabili na primerno
obutev in oblačila. Bilo je toplo in ko smo dosegli cilj
v Tamarju, je bila temperatura kar 20°C; pri planinskem
domu pod Jalovcem so oblačila "kar letela" z
nas in večina se je trudila ujeti čim več sončnih žarkov.
Nekateri pa so se odločil za hladnejšo varianto – kepanje
v snegu.
So bili pa tudi takšni, ki so se želeli
prepričati, če drži sloves, ki kroži o planinskem domu,
da ima dobre enolončnice. In prepričali smo se, da jih
zares ima! Celo naši sladkosnedi so prišli na svoj račun,
saj so jih komaj uspeli "zalagati" s slastnimi
palačinkami.
Vsega lepega je enkrat konec in tako
smo se tudi mi morali posloviti od Jalovca, ki je hrabro
bedel nad nami. Čakala nas je še najmanj ura hoje nazaj
do avtomobilov in med hojo so se "porajali"
mnogi predlogi, kje bi lahko še organizirali podoben pohod
in obenem spoznavali našo prelepo deželo. Še sreča, da
je bila pot dovolj dolga za vse te predloge, tako da smo
kraj in "žrtev" za organizacijo naslednjega
pohoda tudi že našli!
Kdaj in kje pa boste izvedli – kmalu!
Suzana Puc
Še nekaj slikovnih utrinkov:
