Poročilo o dogajanju

Pohod po naravoslovni poti v Zasavju

V soboto, 13. septembra, sta gostitelja Irena in Gorazd Mihevc iz Podkuma povabila na pohod po naravoslovni gozdni poti v Zasavje.

Po neobičajno toplem začetku meseca septembra nas je neprijetno presenetila slaba vremenska napoved za soboto: "Oblačno s padavinami, najvišje dnevne temperature do 14oC". Na vabilu je sicer pisalo, da bo pohod v vsakem primeru, toda takšna ohladitev, pa še dež… Pa kje že imam spravljene tople puloverje, pa vetrovke in pelerine? Ali bi se človek ob ohladitvi za več kot 15oC sploh odpravil na pot? Ko pa pomisliš na vse pasje prijatelje in njihove hovije, ni več možnosti, da bi ostal doma. Saj smo vsi komaj čakali, da se spet srečamo, da malce pretegnemo svoje ude, poklepetamo in uživamo v pasji družbi.

Ob 13. uri smo se torej zbrali pri osnovni šoli Podkum. Kljub neugodnim vremenskim pogojem smo prišli vsi prijavljeni ter še kakšen zraven, tako da se nas je srečanja udeležilo 37 hoviljubcev in 18 psov. Na vabilu je pisalo, da nam bosta gostitelja Irena in Gorazd izrekla dobrodošlico.

Ampak v Podkumu je dobrodošlica očitno nekaj posebnega. Poleg prijaznega sprejema in toplega pozdrava je vsebovala tudi borovničke, pa sendviče z domačo salamo, pa pražene jurčke, pa jabolčni zavitek, pa... Irena je s svojimi pomočnicami v kuhinji sproti skrbela, da je bila hrana stalno na voljo in je kar sijala od zadovoljstva, da lahko gosti toliko ljudi.

Topel sprejem in dobra hrana sta nas v oblačnem in hladnem popoldnevu prav prijetno ogrela in potolažila naše želodcke, tako da smo se zatem kar malce težko dvignili in se odpravili na pohod.

Gorazd nam je še na kratko obrazložil nekaj značilnosti gozdne poti nato pa nas je pot vodila po gozdu mimo posameznih značilnih dreves, poleg katerih je bila napisna tabla z imenom drevesne vrste. Včasih je bilo težko prebrati napis in hkrati paziti na kosmatinca na povodcu, toda kar nekaj stvari smo si vseeno zapomnili in tako obogatili svoje naravoslovno znanje. Kljub slabi vremenski napovedi dežja ni bilo. Vlažni gozd je sijal v vsej svoji lepoti, manjkala je le kakšna dobra gozdna vila. Dišalo je po gobah in kdor je le želel, bi si jih lahko nabral poln nahrbtnik.

Po približno pol ure hoda smo se ustavili na prijetni jasi. Mize in klopi (nekatere od njih čisto nove) so kar vabile, da se posedemo okrog. Gorazd je izkopal zaklad – hladno pijačo v jami, kamor je že prejšnji dan shranil tekoče zaloge.

Pripravil je tudi pasji poligon, da bi mlajši psi lahko malce povadili in tako koristno izrabili čas med pohodom starejših. Pridružila se nam je tudi lastnica parcele, na kateri je jasa, nas prisrčno pozdravila ter postregla z jabolčnim zavitkom, ki ga je sama spekla, ter posebno pijačo iz domačih hrušk. Komaj smo se starejši začeli odpravljati na "ta veliki" pohod, pa je začelo močno deževati.

Zaradi vremena s pohodom ni bilo nič, v zavetju dreves smo kljub dežju prijetno posedeli in se pomenkovali o ... (saj ne uganete o čem, kajne?).

Gostitelja sta oznanila, da nas pri šoli čaka nadaljnji spored, tako da smo se okrog 17. ure vrnili do šole.

Vmes smo osvežili poznavanje drevesnih vrst, nekateri pobrali kakšno gobo... Pri šoli pa nas je čakalo presenečenje. Pohod, ki zaradi slabega vremena ni bil v celoti izveden, se je sprevrgel v čisto pravi piknik, saj sta gostitelja pripravila pravcato pojedino za vse udeležence.

Na krožnikih niso bile samo izvrstne in okusne mesne dobrote z žara, spekli so celo torto hovawart in koliko že? Kar 56 kremnih rezin. Začudeni smo strmeli nad vsem pripravljenim, pa sta gostitelja skromno povedala, da so jima pravzaprav vse pripravili prijatelji. Res moraš biti najprej sam dober prijatelj, da ti ljudje potem tako v veliki meri vrnejo. Takrat smo se šele zavedeli, kakšna človeka imamo v svoji sredi, kakšen je njun prispevek k razvoju kraja in kako ju imajo krajani radi.

Gostitelja sta bila vidno vesela in zadovoljna, da smo bili njuni gostje. Naredila sta vse, kar je bilo v njuni moči, da smo se imeli lepo, da smo se naučili nekaj novega, da smo se poveselili in prijetno družili. Srečanje pa je tudi postreglo s pomembnim sporočilom, ki sta ga posredovala gostitelja s svojim zgledom: Skrb za sočloveka, nesebična pomoč drugim in iskreno prijateljstvo so tiste vrednote, na katere ne smemo pozabiti in za katere se velja še naprej zavzemati tako močno, kot se za njih zavzemamo v okviru naše sekcije.

Poročilo pripravila:
Irena Ažman